nedelja, 19. februar 2012

Jasne sanje

Preobilje podatkov je za človeka problem. In naši možgani to vedo.

Zato tudi svoje sanje hitro pozabimo. Izbrišejo se s pomočjo avto-pilota v naši podzavesti. Še preden se prebudimo.

Ampak včasih nekatere sanje ostanejo na našem disku tudi zjutraj. Lahko jih ponovno preberemo. Lahko si jih ponovno ogledamo. Lahko se v njih ponovno vživimo.

Verjetno z razlogom.

Sanje

Živel sem v Piranu. V pritličju ene od strnjenih hiš ob temačni ozki ulici mestnega jedra. S pogledom na morje skozi kamnit koridor.

Bil sem izdelovalec robotov iz lego kock. Znani rokodelec. Izumitelj, že skoraj posebnež.

Nekega dne potrka na mojih starih majhnih vratih delegacija z županom na čelu. Ni bil Peter Bossman, pač pa je veliko bolj spominjala na cesarja in njegove podanike iz Martina Krpana.

Mesto naj bi napadla pošast in prišli so me nagovarjat, naj naredim lego robota, ki jo bo premagal.

Dvignil sem pogled nad njih in zagledal bitko na morju. Nekaj Apache helikopterjev in bojnih ladij se je v daljavi že borilo s pošastjo. V dimu sem zagledal belega samoroga, ki je letel nekje 30 metrov nad morjem. Ni se kaj posebno umikal projektilom, ki so ga zadevali. A vsakič, ko je bil zadet, se je zasvetil v rožnati barvi. Obali oziroma mestu pa se je vidno približeval.

Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je zaslišal histerični vrvež iz obale in pojavila se je množica bežečih ljudi, ki je tekla mimo mojih duri. Delegacije ni bilo nikjer več.

Čeprav brez strahu pred kreaturo, sem se bežeči hordi tudi jaz priključil. Pri kokošnjaku, kjer se cesta začne vzpenjati v hrib (tam kjer so sedaj zapornice in parkirišča), pa sem izstopil od dirke in si upal za trenutek pogledati nazaj - pred čem sploh bežimo.

Beli konj je ravno takrat suvereno galopiral mimo Pomorskega muzeja Piran in z vsakim korakom za seboj puščal svetlejši, lepši svet.

... jasne?

Že zaradi dejstva, da jih je podzavest zjutraj pustila na disku, sem se čutil dolžan o njih razmisliti in ugotoviti, kaj želijo sporočiti - meni osebno, mojim projektom ali vodenju projektov na splošno.


  • soočanje s spremembami - ljudje sprememb ne bodo sprejeli takoj, tudi če so za njih koristne se bodo še nekaj časa oklepali starih rutiniranih pristopov, ki jim povzročajo težave. Treba je najti način, da se za trenutek ustavijo od bežanja stran in dojamejo pozitiven namen projekta, ki ruši staro in uvaja novo.
  • if all you have is a hammer, everything looks like a nail - če se ukvarjam z roboti, ali to pomeni, da bom kot odgovor za vsak izziv predlagal robota? V projektnem vodenju je pogosto potrebno razmišljati izven okvirjev. Za nekatere ljudi je to zelo težko.
  • panika - od danes na jutri se ne zgodi veliko. Vzroki za krizo projekta so se morali kopičiti že tedne ali mesece prej. Na tisti (usodni) dan pa vse izgleda tako presenetjivo in šokantno. Vodenje se takrat sprevrže v gašenje požarov. Ljudje takrat pomislijo na vodo, ki bo ogenj pogasila. Veliko vode, hitro! Ampak... kaj pa če gori server soba? Ali pa transformatorska postaja? Odločitve v paniki je potrebno pozorno spremljati in jih tehtati, tudi svoje.




Tudi ti delaš na projektih? Imaš podobne izkušnje? Pridruži se nam:

Preverite tudi ProjektnoVodenje.com - Zemljevid projektnega vodenja, ki širši poslovodni sferi poenostavlja razumevanje pojma in pomembnosti "projektnega vodenja" za uspeh poslovanja podjetij in ne-tržnih organizacij.

Projektni blog je avtorsko delo.

Uporaba in vsako razmnoževanje (razen kratkih citatov z navedbo vira in avtorja) je brez izrecnega dovoljenja avtorja prepovedano.