petek, 21. maj 2010

Projektni blog v živo

Vir: Projektna praksa
Včeraj sem na konferenci "Projektna praksa" predstavil svoj prispevek o kompetencah projeknega vodje, namenjen HR službam, vodstvom organizacij in predvsem projektnim vodjem samim. Seveda sem po vzoru TED-a skušal biti zanimivo-unikaten in predstavil nekaj, kar se ne da prebrati v knjigah in je stvar zgolj moje praktične interpretacije. Podobno kot tudi že teden prej na Primorski gospodarski zbornici v Kopru.



Organizator uspešne konference, mi je že poslal poročilo s konference. Tukaj je link in dodaten argument, da si čez 1 leto bralci Projektnega bloga rezervirate termin za udeležbo. Kot sem bil včeraj pozitivno presenečen kar med svojim prispevkom, ste si ga nekateri že letos.


Project portfolio management v 5 minutah

Nisem samo dajal, tudi nekaj sem odnesel. Pred mano je bila na sporedu SID banka z go. Alenko Žohar, s katero sem imel priložnost spregovoriti nekaj besed. Kasneje je imela tudi podrobno predstavitev, a je tistih 10 minut pogovora naredilo velik večji vtis name. Zakaj je v Sloveniji hujša recesija kot v Avstriji ali Nemčiji? Kako projekte izbirajo v Nemčiji in kako pri nas. In južneje? Ali pomislimlo trezno, zakaj potrebujemo rezultate nekega projekta, naredimo kalkulacijo, študijo izvedljivosti, identificiramo tveganja - ali rečemo: "Mislim, da to pije vodo" in akcija! Projekt dobi budget, dodelijo se mu človeški viri, projektni vodja... Gospa je v svoji dolgoletni karieri v tujini ugotovila, da bliže ko potujemo proti (nesrečni) Grčiji, bolj smo na Balkanu. Kjer se bolj intenzivno uporablja ocena čez palec ("ali nekaj pije ali ne pije vode?") in manj ugotavlja, ali je rezultat projekta potem dejansko pil vodo, koliko vode je spil in koliko časa je za to potreboval. Na koncu projekta vse prevečkrat dobimo še enega pivca vode, zlasti v primerih, ko se nekomu za določen (svoj) projekt "zelo mudi", je nujen in sploh najbolj pomemben.Tukaj je na mestu še ena ugotovitev "bolj ko se mudi, bolj smrdi". Bolj ko se mudi, da nek projekt dobi zeleno luč, manj je zdravega preudarka, za kaj in ali sploh potrebujemo rezultate, ki jih bo ta projekt dobavil, medtem ko je več pritiska s strani zagrizenih interesentov, več lobiranja, kosil, da se nekaj doseže po bližnjici. In navodilo za management: začeti projekt in mu odpreti ventil za budget vsaj na osnovi "zdrave pameti". Problem je v številu propadlih projektov, četudi so dosegli predvidene stroške, čas in kvaliteto. Na misel mi pade razlika med učinkovitostjo in uspešnostjo - oziroma "delati nekaj pravilno" in "delati prave stvari".

sreda, 19. maj 2010

Kaj motivira ljudi?

Kako denar motivira fizično delo in kako umsko? Video: http://www.youtube.com/watch?v=u6XAPnuFjJc

Neurolingvistično programiranje v projektnem vodenju - zastonj seminar

Uvodno predavanje si brezplačno in v živo oglejmo na http://www.pmsoft.com/.

Informacije:

Introduction to NLP (Neuro Linguistic Programming)
Date: Monday
31st May, 2010
Timings: 7.30 pm to 8.45 pm Indian Standard Time (kar je pri nas okoli 4.00 zjutraj)

Prejmete celo 1 PDU!

Registrirajte se tukaj.

nedelja, 9. maj 2010

8 razlik med manjšimi in velikimi projekti

V uvodu svoje knjige "Stoli 3" (Fakulteta za arhitekturo, 2009) arhitekt Janez Suhadolc zapiše:

"Ni mi bilo dano, da bi se ukvarjal z večjimi projekti. Vendar tega ne doživljam kot kakšno veliko nesrečo. Pri velikih projektih je ustvarjalnega dela v resnici zelo malo. Ogromno časa gre za razne birokratske posle, dogovarjanje z investitorji, izvajalci in izdelavo podprojektov. Veliki projekti trajajo leta in leta, pogosto sploh niso realizirani, tisto, kar nastane je velikokrat v opreki z avtorjevimi predstavami. Meni je vse to prihranjeno. Ideja za kakšen izdelek je običajno trenuten preblisk v glavi. Za skico na papirju potrebujem nekaj minut. Načrte rišem običajno v naravni velikosti. Za posamezen načrt potrebujem nekaj dni, saj jih delam na roko in se pri videzu načrtov precej potrudim. Ročno izdelani načrti so dandanašnji velika redkost. Risanje načrtov z roko se mi zdi prijetno in plemenito opravilo. Nekateri mojikolegi in znanci nekoliko posmehljivo pripominjajo, da so moji načrti lepši od kasnejših izdelkov. Za realizacijo izdelka v svoji delavnici potrebujem dva do tri tedne. Nekatere kose realizirajo sodelavci. V mojem arhivu skorajda ni načrta, ki ne bi bil realiziran!"

... iz česar lahko povzamemo lepoto tega poklica in hkrati razberemo nekaj ključnih razlik med manjšimi in velikimi projekti:
  1. vodenje: večji projekti imajo svojo organizacijo (hierarhični organigram) in bolj kot gremo po hierarhiji projekta navzgor, večja je odgovornost vlog in hkrati manj direktne so informacije o konkretnem delu in težavah. Vodenje manjših pa je enostavno, bolj agilno, neposredno in jasno ("diktatura je bolj učinkovit in hitrejši način vodenja kot demokracija", čeprav tega arhitekt ni rekel).
  2. teamsko delo: pri velikih prohjektih je več medosebnega druženja in ob dobrem teambulidingu lahko dva izvajalca naredita za tri, so tudi "kuhinje", ki jih mora projektni vodja odkrivati, gasiti in uporabljati mehke veščine. "Najbolj se lahko zanesem nase, zlasti če lahko vse naredim sam" pa je vodilo nosilcev manjših projektov.
  3. odgovornost: je pri manjših projektih skoncentirarana na glavnega izvajalca (nosilca in pogosto hkrati lastnika projekta), pri velikih projektih je vodja krovno odgovoren za uspeh, izvajalci pa za kvaliteto svojih izdelkov (na katero vodenje močno vpliva) in od rezultatov projekta običajno nimajo dolgoročnih osebnih koristi razen osebnega dohodka in morebitnih projektnih nagrad.
  4. spremembe: manjši projekti praviloma ne uporabljajo formalnega obvladovanja sprememb, pri večjih je formalizacija tega procesa ključna za končni pravočasni uspeh.
  5. finance: obe vrsti projektov sta s financami omejeni, razlika je v kvantiteti in kvaliteti nadzora na porabo in poročanjem.
  6. komunikacija: manjši projekti temeljijo na neuradni spontani (event-driven) komunikaciji, medtem ko imajo veliki projekti razvit plan komuniciranja in veliko bolj prepleteno komunikacijsko omrežje in veliko več formalne pisne (poročila) in verbalne (prezentacije) komunikacije.
  7. kontrola: glavni kontrolni točki manjših projektov sta začetek in konec. Veliki projekti pa imajo več upnikov za njihov uspeh in s tem tudi bolj pogosto kontrolo nad financami, pravočasnostjo in kvaliteto napredka. Večji projekti lahko uporabljajo metodo prislužene vrednsoti za ugotavljanje svojega zdravja in napovedovanja trenda razvoja projekta.
  8. metodologija: veliki projekti postanejo brez metodologije dragi in netransparentni (večji stroški konflikta, zagonski stroški projektnega načina, itd), pri manjših pa "kaj je to metodologija?" ☺ kar tudi ni čisto res pri organizacijah, ki želijo avtomatizirati izvedbo projektov ter zagotoviti sprejemljiv izkoristek od svojih človeških virov.

Nekaterim ljudem so bolj na kožo pisani manjši projekti, drugi izvajajo svoje poslanstvo na povezovanju (networkingu) in bi radi spreminjali svet, način dosedanjega poslovanja organizacij ter omogočali globalno boljšo prihodnost. Človekov osebni razvoj postane žejen, ko se spoprimemo s kompleksnimi izzivi v obliki velikih projektov, kjer je teh 8 razlik razčlenjenih v globino in odvisnih od nekaterih skritih dejavnikov. Ali kakor je rekel JFK: "Na luno ne želimo, ker je to lahko. Na luno gremo, ker je težko" (govor na Rice University, 1962).

petek, 7. maj 2010

Projektni plan

Zadnje dni sem se ukvarjal z metodo, kako v ekipo managerjev (funkcijskih in projektnih) vpeljati celovit proces projektnega planiranja, ki temelji na navidez zelo suhoparnem PMBOK standardu projektnega vodenja. Danes smo praktično delavnico uspešno izvedli in zanimivo je, da je sprožila marsikateri "aha", odprla razmišljanje o sivih conah, ki jih trenutno planiranje projektov ne pokriva, in sugerirala povsem praktične pristope k izdelavi projektnih planov. PMBOK se je ponovno dokazal, a menim, da bi morala biti krovna organizacija odgovorna, da iz standarda izvleče praktične usmeritve in jih združi v enostavno in bralcu prijazno metodologijo svojega projektnega vodenja.

Ne, nismo cel dan planirali z MS Project. Projektni plan ni zgolj terminski plan, temveč je natanko 9-krat več od tega, saj vključuje:
  • plan obvladovanja projekta ("masterplan" s strategijo izvedbe projekta in krovinim pregledom nad planiranjem; sledijo pod-plani)
  • plan obsega ("kaj?", wbs)
  • terminski plan (časovnica, tukaj smo planirali v MS project)
  • stroškovno planiranje (proračun glede na dinamiko projekta in zahtevani denarni tok)
  • planiranje obvladovanja tveganj (kaj nam grozi in kakšen bo naš odziv?)
  • plan kakovosti (kakšni so kriteriji kvalitete, kako bomo preverjali rezultate, proces projekta in izvajali korektivne ukrepe?)
  • plan oskrbe (nabav) (kaj bomo naročili pri dobaviteljih materiala, produktov, storitev, kdaj, na kakšen način?)
  • plan komuniciranja (kakšna bo naša interna in eksterna komunikacija, kako si bo vodja projekta zagotovil kontrolo nad komunikacijo v projektu?)
  • plan kadrovanja (projektni profili in vloge, imena, osebne agende, proces razvoja teama)

Če se še kdo sprašuje, zakaj sploh planirati in "čakati" preden se delo prične, je odgovor v spodnji sliki:


Stroški sprememb so najmanjši na začetku projekta - zato je ustrezno, da se planiranje zgodi na začetku, ko so spremembe konceptualne, v glavah, na papirju in zato ne stanejo veliko. Takrat je največja priložnost za vplivanje na kasnejši razvoj projekta. Pozne spremembe pa nas stanejo največ.




Tudi ti delaš na projektih? Imaš podobne izkušnje? Pridruži se nam:

Preverite tudi ProjektnoVodenje.com - Zemljevid projektnega vodenja, ki širši poslovodni sferi poenostavlja razumevanje pojma in pomembnosti "projektnega vodenja" za uspeh poslovanja podjetij in ne-tržnih organizacij.

Projektni blog je avtorsko delo.

Uporaba in vsako razmnoževanje (razen kratkih citatov z navedbo vira in avtorja) je brez izrecnega dovoljenja avtorja prepovedano.